KUD MrežaMizzartGala halaMenza pri korituyhd društvoKlub TiffanyChannel ZeroKlub GromkaGalerija AlkatrazAtelje AZILŠkratova čitalnicaA-InfoshopJalla JallaKlub Monokel zemljevid prostorov


Ob 20. obletnici AKCMM

Avtonomni kulturni center Metelkova mesto praznuje 20 let od zasedbe prazne vojašnice. Ta je bila ključen moment v dolgi in inspirativni zgodovini tega edinstvenega prostorskega in družbenega eksperimenta, katerega pomen je že davno prerasel mestne ali državne okvire. V vseh teh letih so se na Metelkovi stkale številne vezi in spisale neštete zgodbe, seznam projektov, ki so se tukaj porodili, pa je že dolgo nepregleden. Metelkovo imajo danes za svojo številni ustvarjalci in ustvarjalke oziroma obiskovalci in obiskovalke, pri čemer se mnogi med njimi v času njenega nastanka sploh še niso rodili. Danes je Metelkova uveljavljena in nepogrešljiva ter v ponos premnogim doma in po svetu.

To, kar je Metelkova danes, ne bi mogla nikdar postati z upravljanjem od zgoraj. Noben nacionalni kulturni program, nobena vizija mestne kulturne politike, nobeno evropsko leto avtonomije in nobena prestolnica kulture ne bi mogla stkati vezi tovarištva, ljubezni in solidarnosti, pa tudi inovacije, trme in – po potrebi – bojne zavesti. To so gonilne sile, zaradi katerih Metelkova ostaja polje stalne inovacije in dinamike – tako na področju kulturne in umetniške produkcije kakor na področju z njo povezanega ustvarjanja kvalitetnih oblik družbenosti in družabnosti. Temu bistvu metelkovci in metelkovke pravimo avtonomija.

Ob dvajseti obletnici smo povabili nekaj znanih ljudi, katerih poti so se z Metelkovo križale na različne načine, da povedo nekaj misli, ki jih v njih po vseh teh letih zbudi omemba Metelkove. Nekateri so bili ali so še njeni aktivni uporabniki, drugi so se z Metelkovo ukvarjali po službeni dolžnosti, bodisi v vlogi novinarja ali županje, bodisi v vlogi producenta na področju kulture ali javnega uslužbenca, bodisi so v stik z Metelkovo prihajali zaradi povsem drugih vzgibov. Če bi si drznili iz teh kratkih in raznolikih izjav povleči neko skupno noto, potem bi bilo to neko tiho spoštovanje metelkovske drže in afirmacija želje po avtonomiji, ki je Metelkovo uspešno pripeljala tako skozi čeri najprej domačijske, nato od neoliberalne ideologije omotične Slovenije in zdaj skozi čeri družbenega opustošenja, sredi katerega smo danes.




Kaj bi Ljubljana brez Metelkove?! Seveda bi se našle druge rešitve, zmeraj (so) se. Pravzaprav je Metelkova ena od njih. Brez nje preprosto ni današnje Ljubljane. Ne le, da je spodbudila razumevanje kulture (življenja) v mestu; ne le, da ponuja prostor ustvarjanja, druženja, srečevanja in izmenjave mnenj štiriindvajset ur na dan; ne le, da na klubskih deskah godejo izzivalne in sumljive godbe ter se odvijajo literarni večeri, performansi in druge vragolije; ne le, da se krešejo mnenja, kako bi moral izgledati avtonomni kulturni center... Vse to in še več je 20 let Metelkove na planetu Zemlja. Vsaj na še naslednjih 20! In naj nas ne požre zavist, potrošništvo, neumnost in stereotipi.

BIGor



Glede Metelkove lahko samo rečem, da mi je v vseh pogledih dala tako glasbeno kot tudi širšo družbeno izobrazbo. Brez nje zame ne bi bilo Ljubljane, še posebej v današnjih časih, ko predstavlja eno redkih protiuteži vse večjemu družbenemu konformizmu v naši prestolnici. Upam, da ta okrogla obletnica ne bo zgolj priložnost, da si postavi spomemenik, ampak točka refleksije, iz katere bo lahko na novo osmislila svoje delovanje in ostala aktualna, živa in sodobna, ter še vedno ponujala odgovore na vprašanja časa.

Miha Blažič – N'toko



Metelkova nas je vse zaznamovala v najboljši možni meri: v odprtosti, pronicljivosti, kritičnosti, kreativnosti in neomajnosti. 20. obletnica je komaj začetek!

mag. Mateja Demšič, sekretarka – vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana



O Metelkovi kot o "alternativnem prostoru drugačnosti" smo začeli razmišljati še v prejšnji državi, takoj ko je vojska najavila odhod iz vojašnic v centru mesta.  Tok dogodkov, vključno z demokratizacijo in osamosvojitvijo, je projekt olajšal samo v toliko, v kolikor je bila vojašnica zares izpraznjena. Boj za prostore Metelkove v novi državi ni bil nič lažji, kot pred tem, saj se je na državni ravni soočal z idejami komercializacije prostora, na mestni ravni pa s kulturno in politično konzervativnostjo Demosove mestne uprave. Zasedba Metelkove in njena transformacija v AKC, je bila možna le zaradi izjemne kreativnosti in angažiranosti tedanje "alterkulturne" skupnosti. Danes bolj poredko zahajam na Metelkovo, kadar pa se tam pojavim, me vedno znova preseneča njena izvirnost, zanimivost in živahnost  prav v nasprotju z uniformiranostjo in togostjo  njenega južnega dela. Skratka AKC danes, po dvajsetih letih, dokazuje, da so "institucije" civilne družbe in samo organiziranosti neuničljive.

Pavel Gantar



V kolikor želim o dostopnosti kulture govoriti resno, in o tej temi vselej govorim resno, potem ne morem mimo AKC Metelkova. Zaznamuje ga poseben geografski paradoks, saj kot zgled odprtega in ustvarjalnega prostora deluje v stavbah, ki so nekdaj bile sedež leksikonski definiciji totalne institucije. Utrip centra se napaja iz njegove lastne dediščine, ki priča o uporu proti siromašenju javnega prostora, o uporu zoper dojemanje kulturne infrastrukture kot pasivnega prizorišča družbenega življenja. Ta upor je nasproti postavil drugačno razumevanje le-te in izpostavil njeno progresivno demokratično vlogo, njen znaten prispevek k enakim možnostim vseh nas za udeležbo v javnem življenju, pa tudi k zagotavljanju enakega dostopa do kulturnih dobrin. Avtonomnosti ni mogoče ustanoviti, ni je mogoče zapovedati, potrebno jo je izboriti. In AKC Metelkova je bil izborjen.

Ob prijaznem vabilu k prispevku o tem, kako vidim AKC Metelkova ob njegovi 20. obletnici, sem najprej pomislil na to, da se pogledu nanj na ministrstvu za kulturo pravzaprav ni mogoče izogniti, saj si stojimo nasproti. Vendar zgolj v simbolnem smislu, saj nas ob skupni skrbi za slovensko kulturno produkcijo, ki je lahko zgolj in samo raznolika, loči le Maistrova. Slednja pa premore tudi prehode za pešce.

Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo



Darilo Metki za  pospešek etične progresivnosti

Ko pomislim na Metelkovo (ki se v moji zavesti razteza od Tabora do Massarykove, od žive Tise pri Etnografskem muzeju do debel na vhodu, kjer smo preskočili ograjo),  in to ni malokrat, imam lepe občutke. Veselim se njenega življenja, jo tiho in anonimno obiskujem in vsak njen napredek, sprememba v estetiki ali programska obogatitev, me radosti. O življenju večerne Metelkove in o vplivih na mlajše generacije mi pripovedujejo naši otroci. In se zadovoljno nasmiham v sivo brado, rečem pa nič, kajti osebne izkušnje so nedotakljive. Metelkova praznuje de facto 25, de iure 23  in edinole in-situ 20. obletnico delovanja, pa še slednje je treba raztegniti, saj sta najprej Odbor za človekove pravice leta 1988, nato pa tudi Mreža za Metelkovo vse do zasedbe (1993) ob lokaciji izvajala programe! Torej, Metelkova je tako v smislu ideje kot v pogledih kulturne, socialne in politične produkcije ter ustvarjalnih presežkov, pa tudi v smislu inovativnih organizacijskih oblik, živo prizorišče de-facto od 1988 dalje. Želim ji, da je enako ponosna na vse svoje etape obstoja. Četrt stoletja pa je že doba, ko bi morali znati učinke Metelkove na širše okolje, torej učinke na progresivnost družbe, oceniti z veliko mero zanesljivosti. Že samo to, da Metelkova inkarnira (hote ali nehote) sled družbenega progresivnega gibanja skozi desetletja, jo postavlja kot trans-generacijsko akterko, na katero lahko dolgoročno računamo, ko se sprašujemo o možnostih, ki jih ima progresivna etika proti plenilski zagovednosti. Da pa bi čisto zares in povsem resnicoljubno stavili na progresivnost, moramo preprečiti mitiziranje Metelkove, in prav zato ob 20/23/25-letnici Metelkovi očetovsko podarjam serum za dokončno razblinjenje štirih temeljnih mitov in s tem stavbe getoizacije, ki se ji je v obdobju mojega odhoda z Metelkove vsiljevala kot intelektualni koncept. Metelkova ni preživela zato, ker bi se bila getoizirala, temveč nasprotno, zato, ker je prvovrstno skonektana.

Vsi našteti miti so imeli skupno mitsko nit, ki je Metelkovo izobešala nekam izven družbenega okolja, izven obstoječih vrednot, s tem pa tudi izven možnosti, da bi še bolj konstruktivno pripomogla k progresivnosti širšega okolja, družbe, če hočete. Od mita o genezi, po katerem naj bi bila Metelkova reakcija na »zunanje nasilje«, prek izvornega mita po katerem naj bi bila Metelkova na margini siceršnje »sive povprečne družbene večine«, in naglavnega mita o progresivni Metelkovi, ki naj bi se postavljala kot razlika v odnosu do družbeno prevladujočih inertnih vrednot in vzorcev, ki ga dopolnjuje mit o Metelkovi – herojinji, po katerem je družba Metelkovo zapustila in odrinila, dete, ki je bilo brez podpore prepuščeno samo sebi, pa je herojsko preživelo. Ta mit je potreben edinole za vzpostavitev Herojinje, brez katere ni spodobne mitologije.  Poskusom getoizacije Metelkove na teh mitih je botrovala  svojevrstna ksenofobija, malomeščanski napuh in vzvišena samopodoba, ki so  imeli svoj namen: ohraniti status quo nedotakljivega monopola nad koloniziranim teritorijem. Metelkova je tako – v enem od svojih številnih obrazov – predolgo ostajala še en geto družbene elite, prvovrstna igračka v rokah peščice pripadnikov malo-meščanske srenje. S tem pa nehote hologramska odslikava celotne družbe. Veliki buržujčki, veliki tajkuni se igrajo z velikimi slovenskimi infrastrukturnimi pogoni (podjetji) na enak način: Klientelistično, zaprto za tuje partnerje (ksenofobično), netransparentno, plenilsko, brezkompromisno samopašno.

Naj se odrasla Metelkova dokončno znebi mitov in preprosto – deluje. Deluje odprto, transparentno, za presežke etike in ne za užitke elitke. Utemeljitev povedanega lahko odsanjamo z zbornikom ČKZ, ki izhaja ob letošnji obletnici..

Marko Hren;
- pobudnik in idejni oče projekta konverzije vojašnice ob Metelkovi ulici v center ustvarjalnosti in druženja v kontekstu pobude mirovnega gibanja za demilitarizirano Slovenijo (1988-1990).
-  prvi in dolgoletni predsednik Mreže za Metelkovo, izvoljen na ustanovni skupščini 22. decembra 1990; nato predsednik sveta ustanoviteljev zavoda Retina in vodja projektov zavoda ter sveta Fundacije Multikulturni center Metelkove.
- mandatiran predstavnik uporabnikov Metelkove (mandat podeljen na skupščini uporabnikov Metelkove pomladi 1995) za uveljavljanje Razvojnega načrta Metelkove v pogovorih z Mestno občino Ljubljana in Vlado Republike Slovenije.
- avtor in vodja projekta partnerstva (EU Phare Partnership ) med Metelkovo in LaVillette v Parizu (1999-2002) in projekta partnerstva s Fabrica del polvora di barcarena, Lisbona (2002).«



Draga Metelkova mesto!

Vse najboljše za 20. rojstni dan!

Vsem, ki ste v zadnjih 20. letih soustvarjali ter gradili Metelkova mesto in ga v tem času pripeljali do enega najbolj kulturno raznovrstnih in produktivnih prostorov v Ljubljani, s tem pa postavili naše mesto na eno izmed najbolj prepoznavnih kulturnih prestolnic Evrope, se iskreno zahvaljujem za ves trud, vloženo energijo ter vztrajnost, s katero ste dosegli nekdaj nemogoče cilje.

Metelkova mesto velja izpostaviti vsaj še z enega vidika, z vidika uspešnega sodelovanja med nevladnimi organizacijami in Mestno občino Ljubljana. Prepričan sem, da naša skupna pot še zdaleč ni končana ter da bo Metelkova še rastla, se razvijala, ohranjala svojo avtonomnost ter tudi v prihodnje skrbela za promocijo Ljubljane daleč naokoli!

Srečno, Metelkova mesto!

Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana



Največji uspeh Metelkove je zagotovo ta, da je sploh doživela prvih 20 let svojega obstoja. Pri njenem boju za obstanek je njena dodatna odlika, da na njej ne vlada ednina, temveč množina. Metelkova je notranje mnogozvočna in mnogotera. Poleg tega je v vseh letih svojega obstoja Metelkova tudi navzven pomembno prispevala k pluralizaciji in k demokratizaciji umetniškega, kulturnega, izobraževalnega, družabnega in političnega življenja. In če dandanes vlada upravičeno nezadovoljstvo z družbo in državo, v katerih živimo, si velja zapomniti, da bi bilo brez Metelkove njuno zaskrbljujoče stanje prej ko ne še slabše, kot je. A to dejstvo nas nikakor ne sme zavesti, kaj šele uspavati. Nasprotno. Nič ne pomaga, da imamo lahko na Metelkovi priložnost svobodno zadihati, če nas začne, čim ko stopimo iz nje, nekdo toliko bolj intenzivno daviti. Ravno zato je ključno, da se med svojim druženjem na Metelkovi vedno znova preizprašujemo, kaj bomo s pogoji, izkušnjami in posledicami tega druženja naredili, potem ko bomo prišli z Metelkove domov, ter kako lahko vse to prispeva ne samo h krepitvi same Metelkove, temveč tudi k pozitivni spremembi širšega okolja, v katerem živimo iz dneva v dan.

Nikolai Jeffs



AKC Metelkova mesto je kot pika pri klicaju: brez pike klicaja ni. Brez Metelkove ni identitete prestolnice kot kulturnega središča raznolikosti, brez Metelkove ni intelektualnega razpravljanja, z rdečo podčrtanega ... Mnoge tujce najprej pošljem na Metelkovo in prenekateri mami, teti ali stari mami svetujem, da svojo mladež pripelje na Metelkovo.

Nisem pozabila svojega prvega predavanja ob otvoritvi AKC. Govorila sem o smrti. In danes bi to predavanje z veseljem ponovila. Ker upam, da bo metelkovska klicajska pika pomagala detabuizirati smrt, tako kot detabuizira mnogo drugih slovenskih predsodkov in strahov.

Še na mnoga zdrava, živo pisana in udarna leta želim, še na mnoga!

Dr. Manca Košir, publicistka in prostovoljka hospica



Po dvajsetih letih gledam na AKC Metelkovo mesto z veliko naklonjenostjo in kot občasna obiskovalka tudi kritično. Dolgo je znano, da na tamkajšnjih dvoriščih in v stavbah ne domuje ena Metelkova, temveč da tam živi več njih. Skrupulozna in razpuščena, atomizirana in skupnostna, poslovna in nedobičkonosna, kreativna in inertna, mainstreamovska in avtentična, konfliktna in sodelujoča, politično radikalna in konformna - če metelkovske svetove nanizam samo v skrajnostih. AKC Metelkova je bila in je še zmeraj polna nasprotij in konfliktov, ki ji včasih dajejo dinamiko, večkrat pa paralizirajo do te mere, da si sama spodnaša lastne cilje in interese.

Tako na njej težko najdemo metelkovsko skupnost ljudi, ki bi hoteli najti skupen presek prostora, interesa in potreb uporabnikov in uporabnic ter na tej osnovi povezati svoje moči, imaginacijo in delo za skupno dobro metelkovcev, metelčič in Metelkove - in ko na tem mestu omenjam Metelkovo, nujno mislim tudi na njen vpliv v širšem prostoru. Govorim o slabi dediščini, ki smo jo nehote zapustili otroci države blaginje. Sistem danes proizvaja odvečnike/ibržnike, ki jih ne potrebuje in jih ne potiska samo na rob, temveč čezenj v mizerijo revščine. Ko smo Metelkovo skvotali na podlagi radikalne politične opredelitve in zaradi potrebe po prostoru, ki bi bil prost tranzicijske (in, ne pozabimo, pogosto fašistoidne) razdraženosti grabežljive, dezorientirane postsocialistične družbe, smo bili vseeno eksistenčno relativno varni. Eksistenčni rob je bil pogosto stvar osebne odločitve in danes si marsikdo takega luksuza ne more predstavljati. Enako varen (ali varljiv) se je zdel odnos do stavbnega fonda, ki je večinoma in z relativno majhnimi posegi preživel do danes. Toda o fizičnem prostoru je treba misliti tudi vnaprej, ga vzdrževati, z ljudmi pa ravnati solidarnostno. Avtonomija, ki je zapisana v naziv Metelkove, lahko v hipu postane zgolj želja brez vsaj delne finančne samostojnosti celotnega prostora. Metelkovska avtonomija (če je sploh) je še zmeraj preveč odvisna od razpoloženja oblasti oziroma lastnika prostora, ki ima v rokah veliko vzvodov za terjanje kompromisov. Zato bo Metelkova resnično avtonomna, potem ko bo vzpostavila lastno ekonomijo celotnega prostora, ki bo uporabnikom in uporabnicam šele omogočila resnično sodelovanje pri avtonomnih odločitvah, neodvisno odzivanje in medsebojno solidarnost, kakor jo terja današnji čas. Sodeč po metelkovskih klubih, podjetnega duha ne manjka.

 »Prva generacija« je Metelkovo predala mlajšim in odtlej se je, seveda, nekaj reči spremenilo. Izgubila je kvaliteto fluidnosti med prostori, ki se je nam zdela samoumevna in se je nismo niti zavedali: za današnjo večerno obiskovalko/obiskovalca je postala neprehodna, razparcelirana in bolj kot ne monokulturna. Klubi so pred vrata postavili blagajne in varnostnike ter za publiko zaprli mnogoterost Metelkove.      
Predaja je potekala s tihim pričakovanjem, da bodo tudi mlajši nekoč storili enako in prostore prepustili drugim. O tem govorim zato, ker je to v teh krajih preredka praksa, čeprav je nujni pogoj, da prostor (iniciativa, projekt itd.) ohrani vitalnost in se izogne »držanju svojih fizičnih, programskih ali konceptualnih parcel« za vsako ceno, kar bi bil paradoks zaskvotanega prostora.  Metelkova pač ni prostor, kot pravi Andrej Morović v nekem intervjuju, kjer bi človek dočakal penzijo. Namenjena naj bo tudi generacijam, ki bodo na Metelkovo šele prišle.«

Nina Kozinc



Metelkova mesto že dvajset let kljubuje različnim poskusom njene ukinitve. Šla je skozi slabe in boljše čase, a je še vedno živa. Navkljub svoji vitalnosti je paradoksalno postala že spomenik nacionalnega pomena, ki jih je, kot vemo, treba zaščititi. To se dogaja skoraj vsem avantgardam. Videl sem celo nekaj turističnih skupin, ki so si Metelkovo ogledovale skupaj z vodiči. Metelkova je odrasla. Metelkova tudi neusmiljeno meri izpolnjevanje zavez različnih kulturnih politik, ki prihajajo in odhajajo. Preživela je kar nekaj vlad in politikov, ki so ji stregli po življenju, a že odšli na smetišče zgodovine. Po svetu je veliko alternativnih kulturnih centrov, ki so podobni Metelkovi, a nikjer niso Ministrstva za kulturo oddaljena od njih le za širino ceste in državni muzeji še manj. Ob njej je zraslo veliko kulturnih institucij in tudi muzej sodobne umetnosti z besedo Metelkova v imenu. Ali jo bo ta obroč institucij zaščitil ali pa stisnil in zadušil, pa bo pokazal čas. Kot se je pokazalo do zdaj, brez potrpežljive upornosti ne bo šlo. Metelkovci in sopotniki so, kadar je bilo treba, pokazali tudi zobe. Metelkova mestu želim ob spoštljivi obletnici še mnogo let, ki pa ji verjetno tudi v prihodnje ne bodo podarjena.

Miran Mohar



Metelkova se je zgodila v letih, ko je v Sloveniji še živel optimizem in nekakšen graditeljski duh. Tudi med nami, ki smo jo zasedali, dovažali vodo, kradli elektriko, je vela precejšnja solidarnost. Kasneje so po njej stegovale roke kapitalistične sile, del take miselnosti pa je zavel tudi v samo Metelkovo. Pa vendar moram reči, da je zame to edini slovenski javni prostor, kjer se počutim doma in kjer lahko sledim inovativnim izrazom umetnosti, kulture in življenjskih stilov. Po nekem čudežu je ostala prostor široke palete različnih ljudi in tudi srčika revolucionarnega vrenja.

Brane Mozetič, član projektne skupine za Metelkovo že pred zasedbo, pozneje soorganizator dogodkov v zasedenih prostorih GLBT skupnosti v Lovcih



Metelkova je zame  oaza avtonomnih in alternativnih umetniških ter širših družbenih dejavnosti, konkretna in radoživa pozitivna rezultanta gibanj civilne družbe osemdesetih in devetdesetih let. V pisani mavrici sedanjih dejavnosti bi kazalo v prihodnje glede na stanje duha ponovno okrepiti demilitarizacijsko in ekološko-politično delovanje.

V mojem primeru pa medgeneracijsko trdoživost Mreže za Metelkovo in ostalih empirično potrjuje dejstvo, da sta se dogajanja na Metelkovi že udeležili triletna in celo dvomesečna vnučka!

Dušan Plut



Metelkova ni samo znano središče kulturno umetniškega ustvarjanja, ampak je tudi inkubator številnih svežih idej in prostor posebnega druženja, ki ga politika na srečo ni mogla nikoli okupirati.

Vika Potočnik  



Do Metelkove kot sodobnega fenomena čutim tako globoko spoštovanje, da mi besede o njej hitro zvenijo banalno. Če napišem, da je to eden redkih prostorov, kjer Ljubljano čutim kot metropolo, je premalo. Preprosto je za temi zidovi preveč dela, preveč vloženega truda, preveč podarjene energije in časa. Metelkova je zame kultura, je ideologija, je upor, je pogled na svet. Na drugi strani Metelkove stoji prazna muzejska ploščad. In tako stojita, dve središči kulture in življenja, drugo ob drugem. In dajeta odgovor na vprašanje, kaj je Metelkova dvajset let kasneje. Tudi prav, država, je rekla Metelkova, jo prerasla in brcnila v zadnjico. Ta je pa še malo posedela in bolščala predse.

Grega Repovž



Občudujem vztrajnost pri zavračanju institucionalizacije in voščim še veliko avtonomnih let.

Dario Seraval



Vesela in ponosna sem, da nam je uspelo Metelkovo zaskvotat in da jo je našim zanamcem uspelo tudi obdržat in da dobr delajo…

Monika Skaberne



Metelkova je v devetdesetih letih zame predstavljala osvobojeno ozemlje. Ozemlje, kjer veljajo nekoliko drugačna pravila. Ozemlje, kjer je možna tudi drugačna kreativnost. Samokritično priznavam, da Metelkovo obiščem redko. V svoj zagovor naj navedem, da zdaj Metelkovo kot osvobojeno ozemlje razumejo moji otroci.  

Ali Žerdin
       

 

 

Izjava AKC Metelkova Za neomejen ROG uporabe
2016-05-25 14:51:24
Niso še utihnili stroji, ki so porušili Malo šolo na Metelkovi, že Mestna občina Ljubljana pono...

RAZPIS ZA ATELJE V STAVBI GARAŽE
2015-12-11 08:58:35
!!!razpis ni več aktualen!!!

FORUM STAVBE GARAŽE OBJAVLJA RAZPIS ZA NOVEGA UPORABNIKA ATELJEJA ...